Japónščina (japonsko 日本語, nihongo) je jezik izolat z več kot 120 milijoni govorcev. Je uradni jezik na Japonskem, medtem ko ima po svetu v nekaterih državah status jezika manjšine.
Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:
Japonščina je izoliran jezik brez bližnjih sorodnikov zunaj skupine japonskih jezikov (kamor poleg japonščine spadajo tudi rjukjujski jeziki).
Japonščina je sorodna z drugimi dalnjevzhodnimi jeziki. Po tej teoriji se je japonščina odcepila od drugih daljnjevzhodnih jezikov, kot je korejščina). Ugotovljene so bile tudi fonološke in leksikalne podobnosti z malajsko-polinezijskimi jeziki.
Japonščina je sorodna z južnoazijskimi jeziki. Nekateri raziskovalci so predlagali povezavo med japonščino in tamilščino, jezikom iz družine dravidskih jezikov v južni Indiji.
Japonščina je vrsta kreolščine z altajsko slovnično podstatjo in avstronezijskim osnovnim besediščem.
Japonščina je sorodna z altajsko jezikovno družino. V to družino spadata denimo mongolščina in turščina. Teorijo podpira dejstvo, da je japonščina podobno kot finščina, estonščina, turščina ali korejščina aglutinativni jezik z dvema fonološko različnima tonoma. Jezikoslovje ta način naglaševanja imenuje tonemsko naglaševanje. Poleg tega obstaja več navidezno regularnih ujemanj v osnovnem besedišču, npr. ishi, kamen (turško daş), yottsu, štiri (turško dört).
Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave:
Kanji (漢字, kandži) so kitajske pismenke, prilagojene za zapis japonščine. Z njimi zapisujejo:
samostalnike;
korene pridevnikov in glagolov;
Japonska imena.
Hiragana (平仮名) je zlogovna pisava. Z njo se zapisuje
pregibne končnice pridevnikov in glagolov (okurigana 送りがな);
slovnične člene (joshi 助詞);
japonske besede brez pismenk kanji; bodisi zato, ker pisec ne pozna ustrezne pismenke, bodisi, ker je ne bi poznalo pričakovano bralstvo.
navodila za branje pismenk kanji (furigana ふりがな).
Katakana (片仮名) je še ena zlogovna pisava, s katero se zapisuje
poudarjene besede, kot kurziva v latinici;
besede in imena v tujih jezikih;
onomatopoetske besede.
Rōmaji (ローマ字, romadži) so latinične črke, s katerimi zapisujejo
števila;
fizikalne enote;
kratice in okrajšave
Stavke z vsemi štirimi pisavami (naslov iz dnevnika Asahi Shimbun, 19. april 2004):
ラドクリフ、マラソン五輪代表に 1万m出場にも含み
radokurifu, marason gorin daihyō ni 1 man m shutsujō ni mo fukumi
Radcliffova, olimpijska maratonka, razmišlja o udeležbi v teku na 10.000 m
Zaradi vedno širšega znanja angleščine raba pisave Rōmaji narašča. Besedila japonske popularne glasbe vsebujejo še posebej veliko angleških besed in fraz. Izposojenke (gairaigo 外来語) imajo tako na Japonskem kot v tujini svoje nasprotnike in zagovornike.
Znaki japonskih zlogovnih pisav so razporejeni tudi v tako imenovane poetične abecede, najbolj znana med njimi pa je Iroha, kjer zaporedje vseh znakov tvori pesem.
Zgodovina japonske pisave
Prva pisava na Japonskem je bila kanji, ki so jo Japoncem so v 5. stoletju posredovali Korejci.
Pisali in brali so sprva le v kitajščini, medtem ko pravega načina zapisovanja japonščine še zmeraj ni bilo. Sčasoma se je razvil sistem kanbun (漢文), ki je še zmeraj uporabljal kitajščino, vendar je vseboval opombe, ki so Japoncem omogočali lažje branje.
Latinično prečrkovanjeJaponci imajo več načinov prečrkovanja v latinico. Najrazširjenejši je Hepburnov sistem, ki je podoben našemu, le da se "j" prebere kot "dž," "y" pa kot "j." Tako bi jikan (čas) izgovorili kot "džikan," yon (štiri) pa kot "jon." Ker nimajo črke "š," namesto nje uporabljajo "sh," za "č" "ch," za "c" pa "ts." Tako izgovarjamo "shizuka" (tiho) kot "šizuka," "chiisai" (majhno) kot "čiisai," tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači."
Obstaja še sistem Kunrei, ki "č" ne zapisuje kot "ch," marveč kot "t." Podobno je tudi z drugimi glasovi, "ts" (c) je "t," "j" (dž) je "z," "sh" (š) je "s," "y" (j) je "y," "f" (f) pa "h." Hepburn je enostavnejši za branje in zato tudi bolj razširjen.
Slovenjenje japonščine ni dosledno. Pri zapisovanju lastnih imen v leposlovju, tiskanih medijih ipd, se "sh" ponavadi prečrkuje v "š," "y" v "j," "ch" v "č" itd.
National Institute for Japanese Language and Linguistics http://www.ninjal.ac.jp/english/
Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:
Japonščina je izoliran jezik brez bližnjih sorodnikov zunaj skupine japonskih jezikov (kamor poleg japonščine spadajo tudi rjukjujski jeziki).
Japonščina je sorodna z drugimi dalnjevzhodnimi jeziki. Po tej teoriji se je japonščina odcepila od drugih daljnjevzhodnih jezikov, kot je korejščina). Ugotovljene so bile tudi fonološke in leksikalne podobnosti z malajsko-polinezijskimi jeziki.
Japonščina je sorodna z južnoazijskimi jeziki. Nekateri raziskovalci so predlagali povezavo med japonščino in tamilščino, jezikom iz družine dravidskih jezikov v južni Indiji.
Japonščina je vrsta kreolščine z altajsko slovnično podstatjo in avstronezijskim osnovnim besediščem.
Japonščina je sorodna z altajsko jezikovno družino. V to družino spadata denimo mongolščina in turščina. Teorijo podpira dejstvo, da je japonščina podobno kot finščina, estonščina, turščina ali korejščina aglutinativni jezik z dvema fonološko različnima tonoma. Jezikoslovje ta način naglaševanja imenuje tonemsko naglaševanje. Poleg tega obstaja več navidezno regularnih ujemanj v osnovnem besedišču, npr. ishi, kamen (turško daş), yottsu, štiri (turško dört).
Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave:
Kanji (漢字, kandži) so kitajske pismenke, prilagojene za zapis japonščine. Z njimi zapisujejo:
samostalnike;
korene pridevnikov in glagolov;
Japonska imena.
Hiragana (平仮名) je zlogovna pisava. Z njo se zapisuje
pregibne končnice pridevnikov in glagolov (okurigana 送りがな);
slovnične člene (joshi 助詞);
japonske besede brez pismenk kanji; bodisi zato, ker pisec ne pozna ustrezne pismenke, bodisi, ker je ne bi poznalo pričakovano bralstvo.
navodila za branje pismenk kanji (furigana ふりがな).
Katakana (片仮名) je še ena zlogovna pisava, s katero se zapisuje
poudarjene besede, kot kurziva v latinici;
besede in imena v tujih jezikih;
onomatopoetske besede.
Rōmaji (ローマ字, romadži) so latinične črke, s katerimi zapisujejo
števila;
fizikalne enote;
kratice in okrajšave
Stavke z vsemi štirimi pisavami (naslov iz dnevnika Asahi Shimbun, 19. april 2004):
ラドクリフ、マラソン五輪代表に 1万m出場にも含み
radokurifu, marason gorin daihyō ni 1 man m shutsujō ni mo fukumi
Radcliffova, olimpijska maratonka, razmišlja o udeležbi v teku na 10.000 m
Zaradi vedno širšega znanja angleščine raba pisave Rōmaji narašča. Besedila japonske popularne glasbe vsebujejo še posebej veliko angleških besed in fraz. Izposojenke (gairaigo 外来語) imajo tako na Japonskem kot v tujini svoje nasprotnike in zagovornike.
Znaki japonskih zlogovnih pisav so razporejeni tudi v tako imenovane poetične abecede, najbolj znana med njimi pa je Iroha, kjer zaporedje vseh znakov tvori pesem.
Zgodovina japonske pisave
Prva pisava na Japonskem je bila kanji, ki so jo Japoncem so v 5. stoletju posredovali Korejci.
Pisali in brali so sprva le v kitajščini, medtem ko pravega načina zapisovanja japonščine še zmeraj ni bilo. Sčasoma se je razvil sistem kanbun (漢文), ki je še zmeraj uporabljal kitajščino, vendar je vseboval opombe, ki so Japoncem omogočali lažje branje.
Latinično prečrkovanjeJaponci imajo več načinov prečrkovanja v latinico. Najrazširjenejši je Hepburnov sistem, ki je podoben našemu, le da se "j" prebere kot "dž," "y" pa kot "j." Tako bi jikan (čas) izgovorili kot "džikan," yon (štiri) pa kot "jon." Ker nimajo črke "š," namesto nje uporabljajo "sh," za "č" "ch," za "c" pa "ts." Tako izgovarjamo "shizuka" (tiho) kot "šizuka," "chiisai" (majhno) kot "čiisai," tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači."
Obstaja še sistem Kunrei, ki "č" ne zapisuje kot "ch," marveč kot "t." Podobno je tudi z drugimi glasovi, "ts" (c) je "t," "j" (dž) je "z," "sh" (š) je "s," "y" (j) je "y," "f" (f) pa "h." Hepburn je enostavnejši za branje in zato tudi bolj razširjen.
Slovenjenje japonščine ni dosledno. Pri zapisovanju lastnih imen v leposlovju, tiskanih medijih ipd, se "sh" ponavadi prečrkuje v "š," "y" v "j," "ch" v "č" itd.
National Institute for Japanese Language and Linguistics http://www.ninjal.ac.jp/english/
No comments:
Post a Comment